V tokratnem blogu se bomo dotaknili metode discipliniranja (imenovane čas za odmor) za reševanje hujših težav. Sem sodita nasilje in razdiralno vedenje. Uporabimo jo lahko tudi pri zelo neposlušnih, upornih ali kljubovalnih otrocih – kar pomeni, da v več kot 75% primerov, nočejo narediti tistega, kar zahtevamo od njih.

Ukrepov kot so tepež, šeškanje, oštevanje, kritiziranje, prerekanje, kričanje, opozarjanje, pregovarjanje ne uporabljamo, ker z njimi le utrjujemo negativno vedenje. Poleg tega so neetični . S tem dosežemo ravno nasprotno. Otroka naučimo, da se odzove s kričanjem, kritiziranjem…, da doseže več starševske pozornosti.

Hitra rešitev neprimernega vedenja, ki ima še posebej negativne posledice, so šeškanje, udarec, klofuta. S temi pokažemo otroku, da se na negativno vedenje odzovemo nasilno. Tega NIKAKOR NE želimo.

Otrokom s tem zbijamo samozavest. Kar lahko privede do hujših neprimernih vedenj, kot je laganje. Otrek namreč lahko začne pred nami skrivati stvari, da ne bi prišlo do kaznovanja.

Zato se moramo lotiti discipliniranja etično. Tako se tudi otrok nauči, katera vedenja so neprimerna. Damo mu možnost, da se bo prihodnjič bolje odrezal. S tem dobi pozitivno pričakovanje in se lahko nauči, kakšno vedenje bi bilo tisto, ki je primerno.

Čas za odmor daje otroku pozitivno sporočilo, da se lahko za težave vedno obrne na starše. Spozna, da je lahko odkrit.

Pravzaprav, da ta čas priložnost obema, da se lahko umirita in razmislita. Poleg tega je to metoda, ki jo lahko uporabljamo celo življenje. Tudi odrasli pri sebi, ko želimo obvladati jezo. Tako se umaknemo od dogajanja, ki nas je vznemirilo in si vzamemo čas za umiritev. To je odlična metoda za samonadzor.

Kako se lotimo časa za odmor?

Določimo prostor, kjer bo otrok imel čas za odmor

Prostor naj bo umaknjen od družinskih aktivnosti, televizije. Najboljše, da je stol v nekem praznem kotu. Imenujemo ga prostor za umiritev. Lahko ga tudi poimenujemo prostor za čas za odmor ali za razmislek. Nikakor ga pa ne poimenujmo prostor za poredneže.

Ta kotiček naj bo pust, dolgočasen, a obenem varen, da bo lahko otrok v miru razmišljal in se umirjal.

Problematična vedenja, za katera bomo ukrepali s časom za odmor, moramo opredeliti.

Odločimo se za katera vedenja bomo uporabili to metodo. Ponavadi je to tisto vedenje, ki ga ni mogoče ignorirati. Sem bi lahko sodila skrajna neposlušnost, kot tudi razdiralno vedenje, kljubovanje, udarjanje.

Če je le mogoče, poskusimo že prej težave preprečiti s proaktivnimi strategijami. Če ne gre, uvedemo čas za odmor.

Koliko časa naj traja čas za odmor?

Splošno velja, da naj bi imeli 3-letniki tri minute, 4- letniki štiri minute in 5 minut 5-letniki in starejši otroci. Daljši čas za odmor ni učinkovitejši.

Čas za odmor prične teči takrat, ko se otrok umiri. Če kriči, torej počakamo, da se umiri, da se lahko prične čas za razmislek in domor. Zaradi te časovne komponente, se lahko celoten čas zavleče tudi 30 do 40 minut.

Ko ugotovi, da kričanje ne pomaga, da se zaradi tega še dlje časa ne bo igral, bo otrok tudi prej sprejel čas za umiritev.

Za mlajše od treh let ta metoda še ni primerna. Pri njih so še učinkoviti ignoriranje ali preusmeritev pozornosti.

Kdaj uvesti čas za odmor presodimo ob konkretnem vedenju

Pri nekaterih vedenjih lahko pred tem ukrepom uporabimo še opozorilo. Kot tedaj, ko otrok kljubuje, da ne bo naredil, kar smo mu naročili. Zato ga opozorimo: “Če ne boš pospravil za seboj mize, boš šel razmislit v prostor za razmislek.”

Po tem času mora seveda dokončati, kar smo mu naložili. Opozarjanja ne uporabljamo, kadar otrok udari sorojenca ali koga drugega. Takrat velja takojšen ukrep. Če mu pustimo še dodatno priložnost, bo le-to zagotovo izkoristil še za kakšen udarec. To pa seveda ni naš namen. Agresiven otrok mora takoj v prostor za umiritev.

Ko je otrok na času za odmor, nastavimo uro na 3 do 5 minut.

Med tem, ko je otrok v kotičku za umirjanje, ga ignoriramo, ne govorimo z njim. Priporočljivi je, da predenj postavimo peščeno uro, da vidi kdaj se čas izteče. tako tudi dobi vizualno predstavo o izteku časa. Ura naj bo izven dosega njegovih rok.

Ko se čas izteče, otroku povemo, da lahko pride ven, ker se je čas za odmor iztekel.

Po zaključenem času, moramo od otroka zahtevati, da naredi tisto, kar smo mu pred tem odmorom zadali, a tega ni naredil.

Ko opravi svojo nalogo, ga pohvalimo. Če je bil razlog časa za razmislek udarec, počakamo do prve priložnosti, da ga lahko pohvalimo, ko naredi karkoli pozitivnega (deli igračo, se opraviči, je ljubezniv …).

Kaj naredimo, ko otrok odklanja čas za odmor?

Otroka starega šest let ali manj spodbudimo, da gre lahko na čas za odmor kot velik fant, sicer mu bomo morali pomagati. Če še vedno ne gre, ga nežno in mirno primemo za roko in odpeljemo na prostor za čas za odmor.

Otroku, ki razume pojem časa, dodamo (podaljšamo) čas za umiritev za 1 minuto (čas za umiritev lahko podaljšujemo največ do 10 minut). Če se še vedno upira, mu damo možnost podaljšanega časa ali za odmor ali odvzema privilegija. Če se še vedno upira, mu privilegij takoj odvzamemo. To storimo za kratek čas. Še isti dan ali naslednji dan mu ga vrnemo. Krajše posledice dajo namreč otroku priložnost za nov začetek, za nov poskus učenja. Daljše kazni tudi niso učinkovitejše.

Otrok bo verjetno izbral čas za odmor, ko bo izbiral med njim in posledico. Otrok ve, da bo starš v primeru odvzema privilegija izpeljal obljubljeno. Otrok si pa ne želi odvzema privilegija.

Če otrok noče ostati na času za odmor, mu damo na razpolago nekaj izbir.

V primeru, da ne želi ostati na stolu, kjer poteka njegov čas za odmor, bo moral v sobo za čas za odmor. Vsakič ga pospremimo nazaj na njegovo mesto in povemo kaj bo sledilo, če ponovno prekine čas za razmislek. Če se to ponavlja, lahko pri otroku, starejšem od 7 let, uporabimo odvzem privilegija.

Vseskozi moramo ostati pozitivni.

Kar pomeni, da po preteku časa, ne oštevamo otroka in mu ne pridigamo. Iščimo nove priložnosti za učenje, kjer se bo otrok lahko uspešno izkazal.

Kaj lahko pričakujemo, ko uporabljamo to metodo?

• Ob očitni neposlušnosti ali agresivnem vedenju, je zelo težko ohraniti mirnost. Vendar se moramo potruditi in se odreči kritiziranje, nerganja, žaljenja in pridig.
• Od otroka ne pričakujmo obžalovanja. Čas za odmor ni maščevanje ali povzročanje bolečin otrokom. Namen te metode je zaustavitev konflikta. Čas za umiritev da otroku priložnost za samo-uravnavanje in razmislek o storjenem.
• Čas za odmor uporabimo le za primere, ki so resnično težavni. Ob tem ne pretiravajmo s pre-pogostostjo. Pretirana uporaba te metode, prikrajša otroka za priložnosti učenja ali da pokaže primerno vedenje.
• Nikoli ne govorimo v prazno, da bomo uporabili čas za odmor, ko se otrok neprimerno vede. Če smo mu “zagrozili” s časom za odmor, moramo to tudi izpeljati, če se negativno vedenje še nadaljuje. V nasprotnem primeru si rušimo avtoriteto. Začnimo z opozorilom “če-potem” in mu damo priložnost, da zahtevo izpolni. Če je ne, izvedemo potem (v tem primeru, čas za odmor).
• Vsakič, ko otroku obljubljamo čas za odmor, moramo biti tudi sami pripravljeni, da ga izvedemo. Če nismo pripravljeni iti do konca, rajši opustimo to metodo.
• Po pretečenem času moramo vztrajati, da naredi tisto, čemur se je upiral (npr. pospravi igrače po dnevni sobi). Če še vedno kljubuje, ga vrnemo nazaj na mesto za razmislek. To ponavljamo dokler ne naredi tega, zaradi česar je bil na času za odmor. V primeru, da odnehamo, dobi otrok informacijo, da mu tega res ni potrebno storiti. Malo se je spočil in še pospraviti mu ni treba.
• Nadzorovati je potrebno tako začetek, kot tudi konec postopka.
• Med časom za odmor se izogibajmo komunikaciji. Ne odgovarjajmo na vprašanje: “Koliko časa še?” Pojdimo iz prostora kjer je otrok in ga pustimo samega.
• Izogibajmo se fizičnemu pridržanju, če otrok ne gre na prostor za umirjanje. Prav tako tudi takrat, ko neprestano uhaja iz prostora. Rajši mu damo na izbiro, da gre na odmor prostovoljno, ali pa naj sprejme drugačno posledico, kot je na primer odvzem privilegija.
• Kaj če otrok ne želi priti iz prostora za odmor? Tudi to se zgodi.
  • Če je tam za to, ker je nekoga udaril, lahko še ostane tam.
  • Če pa je tam zaradi neposlušnosti, ker ni opravil nekega opravila, mora le-to dokončati. Če se ne vrne iz prostora in opravi naloge, lahko otroku tudi odvzamemo privilegij. Seveda, če tega ne stori po predhodnem opozorilu.

Še nekaj pomembnih načel, ki jih je potrebno upoštevati.

Odgovornost naj nosijo otroci. Nekateri otroci postanejo zelo kljubovalni. Se tudi nasilno odzovejo, ko jih postavimo v prostor za odmor.

Če se je otrok tako odzval, mora po iztečenem času opraviti nalogo, zardi katere je pristal v prostoru za čas za odmor. Ko le-to opravi, naj pospravi tudi tisto, kar je v navalu jeze razmetal. Če je prišlo do gmotne škode, naj to plača ali izgubi določen privilegij.

Če ne gre drugače, je potrebno izpeljati čas za odmor tudi v javnosti ( trgovina, restavracija). Tako otrok spozna, da pravila veljajo tudi drugod, ne le doma.

Ob izpeljavi te metode, moramo starši brezpogojno podpirati drug drugega. Če slučajno eden ne strinja s časom za odmor, se po izteku časa pogovorita o tej temi. Tako bosta prihodnjič složnejša in bosta lažje priskočila drug drugemu na pomoč, če bo to potrebno.

Zavedajmo se, da takojšnih rešitev NI. Kar pomeni, da otrok, ki je bil na času za odmor, po vsej verjetnosti, ne bo že prvič usvojil pozitivno vedenje. Zagotovo se bo to vedenje še ponavljalo. Vendar z dobro vzgojo in doslednostjo ob uporabi današnje metode, bo otrok slej kot prej ugotovil, da se mu določeno vedenje ne splača.

Ljubezen in podpora naj bosta poglavitni sestavini naše vzgoje. Ob otrokovem pozitivnem vedenju, mu pokažimo, da smo to opazili in ga pohvalimo. S tem gradimo tudi njegovo samozavest. Tako se bo naučil, da je pozitivno vedenje tisto, ki ga starši opazimo in ga veseli, ko ga pohvalimo in ni posledic.

Tudi starši si vzemimo čas za odmor. Ko nas preplavi jeza, smo morda potrti ali razdraženi, je boljše, da se tudi sami oddaljimo od dogajanja. Zadihajmo, se spočijmo in sprostimo ter razmislimo in napolnimo z energijo. S tem dajemo tudi zgled, kako se rešujejo nesoglasja, predvsem pa samonadzor.

Iz pozitivnih zgledov se otroci naučijo mnogo več kot iz kritik, ki bi si jim jih dovolili dati. Le-te padajo na neplodna tla. Le kdo želi poslušati kritiko? Bodimo pozitivni!

Pa še sklenimo čas za odmor

Čas za odmor je torej namenjen tistim vedenjem, ki jih ne moremo rešiti z drugimi metodami, kot je npr. ignoriranje, obenem jih niti ne smemo zanemariti. Sem štejemo resne prepire med sorojenci, ko pride do pretepa, kričanja… Situacijo tako umirimo in damo otrokom čas, da razmislijo, kaj lahko naredijo drugače, da do tega ne bo več prišlo.

S to metodo otroka tudi naučimo, kako si naj sam vzame čas za odmor. Razložimo mu pomen odmora.

Preden pride do neprimernega vedenja, otroku pojasnimo pravila prostora za odmor. Lahko vadimo sedenje na stolu in ga podučimo, da ob primeru, če bo naredil napako, koga udaril, ne bo poslušal navodil … bo odšel na stol, da se umiri in razmisli o svojem ravnanju. Tako bo otrok seznanjen z ukrepom. Tako mu tudi podamo zgled za spoštljiv pristop.

Otroku tudi predlagamo, kako si lahko pomaga, ko bo sedel na stolu, da se bo lažje umiril. Lahko si prigovarja: “Zmorem. Umiri se. Nehaj. Zadevo lahko uredim. Dihaj. Ponovno bom poskusil.” Tako se nauči hitreje umiriti in samo-nadzorovati.

Ko pa pride do situacije, da moramo izvesti čas za odmor, to storimo dosledno. Po izvedenem discipliniranju ne kuhajmo zamer in užaljenosti. Dosledno uresničimo obljubljene posledice.

Otrokovo primerno vedenje moramo pohvaliti in ga tudi spodbujati. Učimo otroka kako naj reši težave, kako naj se loti problema, kako naj skrbi zase in kako naj uravnava svoja čustva.

Potrpežljivost je tista, ki jo moramo gojiti do svojih otrok, kot tudi do sebe.

Preberite tudi:

Zakaj se moramo starši igrati s svojimi otroki?

Zakaj je pomembno pri vzgoji dati težo pozitivni pozornosti, spodbudi in pohvali?

Zakaj in kako nagrajevati otroka?

Nasveti, kako postaviti otrokom spoštljive meje

Ignoriranje – tudi vzgojna tehnika?

Vir:

Neverjetna leta, dr. Carolyn Webster-Stratton

Ta članek vsebuje affiliate povezave. Če kliknete na kakšno od mojih affiliate povezav in opravite nakup, lahko prejmem provizijo, ki se sklicuje na vas. To vam ne prinaša nobenih dodatnih stroškov. Morda boste deležni celo kakšne ugodnosti.