Otipljive nagrade, spodbude in praznovanja
Ko želimo, da se otroci naučijo še posebno težkih vedenj, se poslužujemo tudi nagrad. Uporabimo jih za spodbudo natančno določenih ciljev, kot je vztrajanje pri težki nalogi, uporaba stranišča, samostojno oblačenje, primerno igranje s sorojenci, opravljanje domačih nalog brez pritoževanja.
Tako si lahko pri spodbujanju otrok pomagamo tudi z otipljivimi nagradami, kot so posebna poslastica, dodatni privilegij, nalepka ali čas z ljubo osebo.
Otipljivo nagrado lahko izročimo otroku kot presenečenje. Lahko jo pa napovemo, s “pogodbo”. V naprej pripravimo načrt katero vedenje bo prineslo nagrado. To storimo takrat, ko želimo, da se neko vedenje pogosteje pojavlja.
Pripravimo tabelo, kjer bomo zbirali nalepke. Na primer, da želimo doseči vedenje, kjer se otroci ne prepirajo med sabo, med igro. Sklenemo dogovor: popoldan, ko pridejo iz šole…alarm na 15 minut…za lepo vedenje v tem času 1 nalepka.
Pod tabelo naredimo legendo oziroma “cenik”. Z otrokom naredimo seznam nagrad, ki ga nato ovrednotimo. Za določeno število nalepk (“cena”), je ta nagrada, za 6 nalepk je druga, 10 nalepk prinese večja nagrada, 30 nalepk zelo lepa nagrada…
S pridobljenimi točkami si lahko “kupijo” ali mogoče bolje rečeno, lahko zamenjajo določeno število nalepk, za določeno nagrado.
Razvitost otroka nam narekuje, ali mu damo nagrado dnevno, ali je sposoben počakati nekaj dni.
Poglejmo nekaj primerov nagrad
Ker sami najbolj poznate svojega otroka, boste uporabili tisto, kar mu bo seveda zanimivo. Za tiste stvari, ki si jih res želijo, se bodo namreč bolj potrudili in bo rezultat učinkovitejši.
Lahko premislimo katere cenejše predmete bi postavili na seznam nagrad:
- barvice, radirke, svinčniki, pobarvanke (takšne, ki jih natisnemo),
- sličice, ki se zbirajo, album,
- vrečka presenečenj s cenejšimi predmeti ( frnikole, bonboni, avtomobilčki, figurice),
- možnost sodelovanja pri izbiri najljubšega jogurta v trgovini,
- ogled celovečerne risanke ali otroškega filma,
- najljubša pijača,
- kos oblačila za punčko,
- novi del za igračo ali zbirko.
Na seznam lahko vključimo tudi privilegije in posebne trenutke s starši:
- izbira kosila ali sladice za vso družino,
- uporaba telefona,
- obisk prijatelja,
- izbira TV-oddaje,
- uporaba računalnika,
- 15 minut dodatne igre z enim od staršev,
- peka piškotov z mamico,
- načrtovanje izleta za vikend,
- spremljanje enega od staršev v trgovino,
- sprehod z enim od staršev,
- igranje družabne igre z enim od staršev,
- obisk kina,
- in razne dejavnosti na prostem, ki si jih otrok želi.
Določanje ciljev
Pomembno je, da primerno vedenje natančno opredelimo – se pravi, da jasno povemo, kaj pričakujemo od otroka.
Primer: Z otrokom se peljeva s kolesom. Rečem mu, naj se lepo vozi in dobil bo nagrado. Ko prideva na cilj sem popolnoma znervirana, saj je vozil vse povprek, vijugal, se nastavljal mimoidočim. Pred prehodom čez cesto, je zapeljal skoraj na cesto, preden se je zaustavil. Ko sva prispela domov, je želel nagrado, saj je menil, da je peljal lepo. Jaz pa seveda nisem mislila tako.
Kje je nastal problem? Nisem mu natančno pojasnila, kaj pričakujem od njega. Naslednjič, ko sem mu pred vožnjo dala natančna navodila, je bila pesem popolnoma drugačna: “Če se boš med vožnjo s kolesom peljal ob meni, poslušal sprotna navodila in ne boš vozil nevarno, si boš prislužil nalepko.”
Z majhnimi koraki se pomikajmo proti večjim ciljem
Poglejmo zgornji primer. Vožnjo s kolesom lahko porazdelimo na nekaj korakov, kjer si lahko otrok prisluži celo več nalepk. Že to, da je celo pot vozil ob meni, je en uspešen korak. Naslednji korak je, da se je ustavil pred prehodom čez cesto in pogledal levo in desno, ter preveril, če lahko prečka cesto. Nalepko si je prislužil tudi s tem, ko ni vijugal po celi kolesarski stezi. Ko otrok usvoji določeno vedenje, ko le-to postane del njega, nam ni potrebno več dajati nalepk za vsak korak, temveč le za skupen cilj (primerno vedenje v prometu).
Korake ustrezno stopnjujemo
Ko je otroku neko vedenje že “lahko”, mu zanj ne pripada več nalepka. Za prelahko nalogo bo namreč pričakoval nagrado, kar pomeni, da ne bo več motiviran za trud. Začel bo podcenjevati nagrado, saj jo dobi prepogosto. Tako moramo nalogo po tem, ko je že usvojena, še malo “začiniti”.
Dokler se otroci učijo novega vedenja, naj zlahka pridobijo nagrado. Na začetku potrebujejo večkraten uspeh. Tako začnejo ceniti nagrade in pohvale. S tem tudi dojamejo, da so zmožni želenega vedenja. Po določenem času, ko opazimo, da je pripravljen, otežimo nalogo. Postopno povečujemo razmik med nagradami, dokler niso več potrebne.
Stalno spremljajmo njihov napredek.
Število vedenj moramo izbrati skrbno
Izberimo toliko vedenj, kot je primerno otrokovi starosti. Poleg tega se moramo zavedati, da bomo morali otroka “nadzorovati”, če bomo želeli da bo program uspešen. Zato ne izberimo takšnih nalog, katerih nimamo pod kontrolo. Lahko pa si zadamo, da določeno vedenje, ki ga obravnavamo, nadzorujemo določen čas (popoldan, ko pride otrok iz vrtca ali šole). Morda če je vedenje take narave, da ga obravnavamo eno uro.
Hkratno reševanje nenagajanja sorojencem, pravočasnega jutranjega oblačenja, odhajanja v posteljo brez ugovorov, lahko privede do neuspeha, če otrok še ni v razvojni stopnji, kjer bi zmogel opraviti vsa ta vedenja uspešno.
Hkrati pa lahko uvrstimo v tabelo tista vedenja, ki niso tako pogosta, kot na primer privezovanje varnostnega pasu v avtomobilu v kombinaciji z rednim ščetkanjem zob.
Pozornost posvečamo primernemu vedenju
Ko odpravljamo neprimerno vedenje, moramo vedeti, kaj želimo doseči. Zato moramo otroku tudi povedati, kakšno bi moralo biti njegovo vedenje, da bo le-to primerno.
Ko otrok iztrga sorojencu iz rok igračo, ne dajemo teže na to, da se igrač ne trga iz rok. Podati mu moramo rešitev, kaj mora narediti, da prav. Torej, ga podučimo, da naj lepo prosi za igračo in ponudi sorojencu drugo.
Izbiranje nagrad
Ko smo izbrali vedenje, ki ga želimo okrepiti ali ublažiti, je potrebno opredeliti tudi, kakšne nagrade bomo podeljevali.
Ob pomoči otroka izberemo otipljive nagrade:
Izberimo poceni nagrade
Ovrednotimo za koliko točk prejmejo dodatno zgodbico za lahko noč, obisk parka, bonbonček ali kakšen drug manjši prigrizek.
Ocenimo dnevne in tedenske nagrade
Razmislimo, koliko točk si lahko prisluži dnevno za določeno vedenje. Tako tudi ovrednotimo nagrado. Če lahko v enem dnevu prisluži 10 nalepk, ne bomo veliki nagradi pripisali 10 točk, temveč 70, saj jih lahko prisluži v enem tednu. Manjši nagradi (dnevni) bomo pripisali 10 točk, večji (tedenski) pa 70 točk.
Otroke vključujemo v program
Upoštevamo njihove želje, kakšno nagrado želijo. Cilj programa nagrajevanje, je namreč ta, da se otroci naučijo prevzemati več odgovornosti za svoje vedenje. Tako imajo nekaj nadzora nad situacijo. Če nimajo občutka, da stvar nadzorujejo zavzamejo obrambno držo. Kar pripelje do merjenja moči s satrši, namesto do sodelovanja in do primernega vedenja. Pri tem ponovno poskušajo pritegniti pozornost z negativnim vedenjem.
Ugotoviti moramo, kaj vsakega od naših otrok najbolj osreči. Na začetku otroci ne bodo morda vedeli, kaj bi predlagali, zato jim ponudimo nekaj zamisli, ki jih naj nato dopolnijo. Seznam je vedno živ. Torej ga lahko sproti dopolnjujemo.
Otroke vključimo v to “igro”. Naj nam pomagajo pri risanju razpredelnic in pri odločanju, koliko nalepk je določena stvar vredna.
Navdušimo jih nad načini za pridobitev nagrad.
Najprej mora biti primerno vedenje, nato nagrada
Nagrado naj otrok prejme, po tem, ko se je vedel primerno. Ne obljubljajmo mu nagrade, ko se le-ta ne vede primerno, da jo dobi, ko odneha. Temu rečemo podkupovanje. S tem dajemo težo neprimernemu vedenju.
Ko očka reče, da bo sin dobil čokoladico, če naha kričati v trgovini, s tem podkupi otroka in okrepi negativno vedenje. Otrok se nauči, da če bo kričal v trgovini, bo za nagrado dobil čokoladico. Tega NE želimo.
Nagrajujmo vsakodnevne stvari, ne le posebnih dosežkov
Ne čakamo, da otrok domov prinese končno spričevalo, temveč ga nagrajujemo skozi celo leto. Le z nagrajevanjem majhnih korakov lahko dosežemo velike cilje. Kot so dobre ocene, pospravljene igrače, prespana noč, uporaba stranišča, dosledno upoštevanje zahtev, dobri odnosi s prijatelji.
Nagrade postopno zamenjajmo s pohvalami (socialno nagrajevanje)
Ne smemo navaditi otrok, da bodo za primerno vedenje vselej prejeli otipljivo nagrado. Otroci morajo dojeti, da starši pričakujemo, da bodo morali biti slej kot prej zmožni primerno se vesti brez nagrajevanja.
Uporaba otipljivih nagrad naj bo začasen ukrep, ki bo otrokom pomagal, da se naučijo novih in težjih veščin. Spremljati pa jih morajo tudi socialne veščine. Ko otroka naučimo novega vedenja, lahko postopoma opuščamo otipljive nagrade in jih zamenjamo s socialnimi, da jih ohranjamo.
Otrokom moramo jasno dati vedeti, da je uspeh posledica njegovega truda. Otrok ponotranji uspehe in prevzame zasluge zanje.
Tako bom lahko svojemu najmlajšemu sinu, ko mu bo uspelo celo noč ostati v postelji lahko rekla: “Ponosna sem nate, ker si se naučil vso noč ostati v svoji postelji. Močno si se trudil in gotovo se ob tem dobro počutiš. Prav res odraščaš.” Tako bom zasluge za dosežek pripisala njemu.
Izbor nagrad naj bo jasen in natančno opredeljen
Skupaj z otroki narišemo tabelo, pripišemo nagrade, o katerih smo se dogovorili in vrednost vsake od njih.
Prilepimo nekam, kjer vsi vidimo.
Tu lahko prevzamete primer tabel, ki jih imamo trenutno tudi pri nas.
Izbor nagrad naj bo pester
Prav tako prilagodljiv in raznolik. Ključno je, da ugotovimo, kaj otroke najbolj motivira.
Nagrade naj bodo starosti primerne
3 do 5 letni otroci so zadovoljni že s samim zbiranjem nalepk ali štampiljk. Opazovanje, kako se polni tabela ali zvezek z nalepkami, je vse kar potrebujejo.
Starejši otroci, ki že usvojijo števila in razumejo dni v tednu, ter minevanje časa, pa radi sodelujejo v programih, kjer stvari zbirajo in jih zamenjujejo. Tako jim lahko ponudimo zbiranje nalepk v zameno za nagrado.
Naš najstarejši fino prešteva in kalkulira, kdaj bo lahko “kupil” kakšno od nagrad. S tem se uči na nek način tudi upravljati s sredstvi, ki so mu na voljo (v tem primeru je enota za nakup, nalepka).
Bodimo pozitivni, pokažimo otroku, da pričakujemo uspeh
Če otroku ne uspe, ga ne kritiziramo, niti mu ne pridigamo. Kar je najboljše je to, da mu rečemo: “Tokrat ti ni uspelo dobiti točke, toda prepričana sem, da ti bo naslednjič uspelo.” Če se nepridobivanje točk ponavlja, preverimo, če morda niso koraki prezahtevni. Prilagodimo.
Programi nagrajevanja in discipliniranja naj bodo ločeni
Ne mešajmo nagrad s kaznijo. Npr. ko smo otroku dali točko za primerno vedenje, je ne vzamemo, ko se je potem neprimerno vedel. Zasluženih točk nikar ne odvzemajte za kazen. Sicer se otrok ne bo več trudil. Poleg tega bo izgubil voljo.
Pozornost moramo namenjati primernemu vedenju.
Če imamo kot metodo discipliniranja odvzem privilegija (gledanje televizije, uporaba kolesa), na seznam nagrad ne vključujmo privilegijev, za katere lahko predvidevamo, da bi jih lahko odvzeli.
Program moramo imeti pod nadzorom
Ne plačujmo “skoraj” uspehov. To omaje pravila, kot tudi našo avtoriteto.
Nagrade in nalepke naj ne bodo dostopne otrokom.
Bodimo dosledni, redno in pravočasno izplačujmo nagrade.
Stalno spremljajmo otrokovo vedenje, da lahko določimo, če si zasluži nalepke oziroma točke. Otrokom, ki trdijo, da so delili stvari ali šli na stranišče, damo nalepko le, če smo videli, da to res drži.
Da programi delujejo, je potrebno jasno in dosledno postavljati meje. Otroci jih bodo poskušali premikati (da bi dobili nagrado za manj dela). Pomembno je, da se držimo seznama in se ne zmenimo za prerekanja, razpravljanja ali prošnje, kadar otroci ne zaslužijo točk.
Sodelovanje z učitelji
Kadar želimo izboljšati neprimerno vedenje, ki se pojavlja tudi v šoli.
Preberite tudi:
Vir:
Neverjetna leta, dr. Carolyn Webster-Stratton
Ta članek vsebuje affiliate povezave. Če kliknete na kakšno od mojih affiliate povezav in opravite nakup, lahko prejmem provizijo, ki se sklicuje na vas. To vam ne prinaša nobenih dodatnih stroškov. Morda boste deležni celo kakšne ugodnosti.