V tem zapisu bom z vami delila moje ugotovitve in izkušnje o igri z otroki. Moje izkušnje v blogu se prepletajo s povzetkom iz knjige Neverjetna leta, dr. Carolyn Webster-Stratton. Knjiga je namenjena staršem otrok, starih od 2 do 8 let. Marsikaj se lahko aplicira tudi še pri starejših otrocih.

Postavimo temelje

Prvi korak v dobri vzgoji je igra s svojim otrokom.

Kot mama treh otrok, priznam, si premalokrat vzamem čas za igro z njimi. Vedno sem razpeta med opravki. Pa je tukaj posoda in je potrebno skuhati kosilo. V kopalnici imam kup perila, ki ga je pa res že potrebno oprati. Perilo je oprano, moram ga obesiti ali dati v sušilec. Vmes še pospravim stanovanje, posesam in zložim perilo. Očka ima tudi delo. Kaj pa delajo otroci? Hmmm.

Malo se igrajo med seboj, potem se skregajo in čez hišo odmeva vpitje in jok. V glavi me preleti misel: “Mami, čas bo, da se ustaviš. Poglej kaj delajo otroci. Morda bi bilo dobro, da se greš igrati z njimi. Imeli so čas zase, sedaj je prišlo do trenj. Napetosti morajo popustiti.” No to sem sedaj kar malce preveč poetično napisala. Prej se največkrat vmešam in pošljem vsakega na svoj konec, da se ohladijo.

Ko smo razpeti v vsakdanja opravila, si starši mogoče prevečkrat mislimo: “Pa kaj mi je tega treba. Zakaj bi se igrala z njimi? Saj je dobro, da se zaigrajo, da imam malo miru.” Ja, takrat jih le pustite, saj je dobro, da se igrajo sami. Toda potrebna je tudi igra s starši. “Ampak, kako se naj igram s svojim otrokom? Kje je že to, ko sem bila sama otrok?“

Včasih se moramo le prepustiti toku dogodkov. Kaj otroka trenutno zanima? Kako se lahko vključim? 

Otroško veselje je na višku, ko se z očkom prerivajo po postelji. Vsi neizmerno uživamo, ko se lovimo po vrtu ali igramo kakšno igro z žogo. Starejša rada igrata Enko, medtem, ko najmlajši jemlje karte in se igra na svoj način.

Zakaj je igra koristna?

Igra je za otroke koristna, saj jim da priložnosti, da se učijo:

• kdo so,
• kaj zmorejo in
• kako se vključevati v svet okoli njih.

Težnja k ustvarjalni igri postopoma izzveni, če je odrasli ne spodbujamo. Zato je pomembno, da se starši igramo s svojimi otroki. Seveda pa so tu še drugi vzroki, saj igra pomaga vzpostaviti topel odnos in močne vezi med družinskimi člani.

Skozi igro lahko pomagamo:

• otrokom reševati težave,
• preizkusiti zamisli,
• raziskovati domišljijo,
• spodbujati razvoj besednega zaklada,
• se naučiti, kako izmenjevati, deliti,
• upoštevati čustva drugih.

Otroci postanejo ustvarjalnejši, če starši sodelujemo z njimi v domišljijskih igrah.

Kako se igrati?

Dr. Carolyn Webster-Stratton nam v knjigi Neverjetna leta poda naslednjih 13 priporočil, ki jih bom poskušala najboljše opisati:

1. Igro naj vodi otrok

Glede na to, da smo si uspeli vzeti čas za igro z otrokom, mu nikakor ne vsiljujmo lasne volje. Prav tako mu ne postavljajmo pravil, kako naj naredi to potezo, kam naj postavi tisto igračo. Le prepustimo se njegovim pravilom, željam. Posnemajmo njegova dejanja in delajmo tisto, kar želi otrok. Seveda v tej meri, da je igra varna. Ne učimo ga novih stvari.

2. Tempo igre naj bo prilagojen otroku

Otroci radi neko določeno igro ponavljajo naprej in naprej. Malček, ki neprestano polni in prazni škatlo. S tem se otrok uči določene spretnosti. Dokler mu ni udobno, se ne premakne naprej. Tukaj moramo biti starši potrpežljivi in počakati, da je pripravljen na nekaj novega. Če ga bomo “silili” v novo igro, se bo umaknil. Zato, ker temu, kar mu poskušamo predstaviti, še ni dorasel in mu bo neugodno. Ko bo pripravljen in, ko bo obvladal določeno aktivnost, ki se je je učil, se bo sam pomaknil k novi igri.

3. Bodimo pozorni na znake, ki jih daje otrok

Izberimo nekaj, kar otrok rad počne. Ne vsiljujmo mu svojih igric, za katere še ni pripravljen. Če ga v tem momentu to, kar mu ponujamo, ne zanima, pustimo. Če si ga želimo naučiti igranje kart, on pa ni pripravljeni na to, pustimo. V nasprotnem primeru bo občutil frustracijo. Ko bo pripravljen na nova znanja, bo že povedal.

Ne pričakujmo preveč, dajmo otroku čas.

4. Izogibajmo se merjenju moči

Nikar se ne zapletajmo pri tem, kdo je zmagal, ali glede pravil igre. Ne prerekajmo se, katera sličica je lepša. Glavni pomen igre malčkov je, da spodbuja otrokove občutke sposobnosti, kakor tudi neodvisnosti. To mu daje priložnosti za legitimen nadzor in moč. Nič hudega, če otroku “pustimo” zmagati. Če se bomo pretirano gnali za zmago pri igri Človek ne jezi se, bo otrok občutil nemoč in se bo umaknil. Otroci pred sedmim ali celo osmim letom še povsem ne razumejo pravil. Takrat tudi začnejo kazati znake prvih sodelovalnih stikov.

Dr. Webster-Stratton-ova priporoča, naj tudi sprejmemo otrokova pravila igre. Tako, damo zgled kako lahko stvari sprejemamo. Veliko verjetneje je, da bodo otroci tudi v drugih okoliščinah zaradi tega upoštevali naša pravila.

Ne tekmujmo z otrokom!

5. Hvalimo in spodbujajmo otrokove zamisli in ustvarjalnost – NE kritizirajmo

Otroci postanejo prehitro previdni pri raziskovanju svojih zamisli ali pri raziskovanju s svojimi igračami. Če jih neprestano opozarjamo: “Ne, to ne gre tja.” “To se ne naredi tako.” S tem razvijajo občutek nemoči. Ker jim starši ne povemo, kakšno je ustrezno vedenje. Zato, ker polagamo pozornost le na tisto, kar so naredili narobe.

Kadar se igramo z otroki, jih ne popravljamo, jim ne sodimo ali nasprotujemo. Tokrat je pomembno le ustvarjanje in preizkušanje, na pa končni izdelek.

Poskušajmo razmišljati o načinih, kako pohvaliti otrokove zamisli, razmišljanje in vedenje. Tako lahko okrepimo celo vrsto veščin, kot so:

• pozornost,
• vztrajnost,
• prizadevno reševanje težav,
• iznajdljivost,
• izražanje čustev,
• sodelovanje,
• motiviranost in
• samozaupanje.

6. Z igro pretvarjanja (domišljijsko igro) spodbujajmo čustveno razumevanje

Najmlajši sin me posadi v fotelj, noge moram postaviti na mizo in postanem cesta z mostovi, hribi, zapornicami. Pripodijo se različna namišljena vozila. Igra je na višku.

Pri domišljijskih igrah spodbujajmo uporabo lutk, hišic, oblačil za igro vloge, namišljenih telefonov, denarja, domišljijskih bitij.

Zakaj so take igre pomembne?

Ker take igre:

• spodbujajo:
  • ustvarjalno mišljenje,
  • pripovedovanje zgodb,
• gradijo:
  • otrokove domišljijske svetove,
• pomagajo:
  • pri učenju uravnavanja čustev,
  • pri deljenju svojih občutkov z drugimi,
  • razviti vrsto miselnih, čustvenih in socialnih veščin,
  • otrokom, da razmišljajo simbolno in da lažje razumejo, kaj je resnično in kaj ni,
  • otrokom, da doživijo čustva nekoga drugega, kar jim pomaga razumeti čustva drugih in biti občutljiv do njih.

7. Bodimo pozorno in hvaležno občinstvo

Igra je ena od redkih dejavnosti, ki jih lahko nadzorujejo otroci. Pri igri se jim ni potrebno ozirati na veliko pravil in omejitev, dokler se le vedejo primerno. Sprostimo se in opazujmo, kaj otroci ustvarjajo. Z navdušenjem pohvalimo njihov trud.

8. Uporabljajmo opisno komentiranje, ne sprašujmo

“Kaj je na sliki?” “Kaj delajo na gradbišču?” “Katera žival je to?” “Kaj delaš?“

To delamo zato, da bi otroke spodbudili k učenju, vendar ima to prepogosto prav nasproten učinek. Postavljanje vprašanj je pravzaprav vrsta ukaza. Še posebej, ko starši poznamo odgovor. Od otrok s takimi vprašanji zahtevamo, da se izkažejo.

Zanimanje za igro rajši pokažimo s sprotnim, opisnim komentiranjem. Opisujemo kaj počnejo. Kot športni novinar, ki se vživi v komentiranje tekme. Tako, kot takrat, ko opisuje korak za korakom, kako poteka igra.

Če že postavljamo vprašanja, jih moramo omejiti in skleniti zanko učenja. Na primer:”Katera žival je to?” Otrok odgovori slon. Nato ga pohvalimo:”Uau, ti pa res poznaš svoje živali. Ta slon je sive barve in tudi zatrobi.” S tem, dobi še dodatne informacije.

9. Razvijajmo pripravljenost na šolo

Za to tehniko uporabljamo učni trening. Poleg prej opisanega komentiranja dogajanja v igri, komentirajmo tudi lastnosti predmetov. Kot so oblike, barve, števila, velikosti (dolgo, kratko, visoko, manjše kot) in položaje (zgoraj, spodaj, poleg, za, ob).

Pri razvijanju otrokove zmožnosti, da ohranja pozornost ali dlje časa vztraja pri posamezni dejavnosti, mu lahko pomagamo. Tako, da spodbujamo otrokovo “reševanje nalog” z opisovanjem njihove sposobnosti temeljitega razmisleka. Z opisovanjem spodbujamo tudi zbrano poslušanje, samostojno delo, vztrajanje ob težki nalogi in tudi upoštevanje navodil.

10. S čustvenim treniranjem razvijajmo čustveno pismenost

Dr. Carolyn Webster-Stratton svetuje, naj bomo starši trenerji socialnih veščin. Tako, da pozovemo otroke k želenemu vedenju. Ta “trening” izvedemo tako, da opisujemo in hvalimo otrokovo prijazno vedenje.

Med igro prepoznamo čustva otrok in jih poimenujemo. Opisujemo kadar se zdijo:

• mirni,
• veseli,
• radovedni,
• sproščeni,
• navdušeni,
• samozavestni,
• ponosni,
• jezni,
• kadar jim nekaj ne gre,
• ali so napeti.

S tem otrokom pomagamo povezati njihova čustvena stanja z besedami, kar pa tudi bogati njihov besedni zaklad.

11. Z otroki trenirajmo pozitivne igre z vrstniki

Trening socialnih veščin je idealen, kadar se naši malčki igrajo s sorojenci ali s prijatelji.

Njihovo socialno vedenje lahko opisujemo kadar:

• delijo igrače,
• počakajo na vrsto,
• rečejo hvala,
• se izmenjujejo pri igri,
• pomagajo drugemu,
• vprašajo za dovoljenje,
• preden vzamejo igračo drugega,
• ali dajejo prijazne predloge.

Pristop okrepi prijateljstvo med otroki. Lahko rečemo:”To je zelo prijazno. Deliš svoje avtomobilčke in čakaš, da prideš na vrsto.“

12. Spodbujajmo otrokovo samostojno reševanje težav

Ko se otrok sooči z neko težavo, starši preveč radi pritečemo na pomoč in naredimo namesto njega. STOP! Ukrotimo svojo željo po nudenju preveč pomoči; spodbujajmo otrokovo reševanje težav.

Ustavimo se in poglejmo ali res tega ne zmore sam in mu pomagajmo najprej z usmerjanjem. Mnogokrat si otrok ne želi pomoči. Mogoče le na glas protestira, ker ne more poravnati odejice. Ko malce počakamo, se ustavi, razmisli in nadaljuje. Če bomo namesto njega poravnali odejico, bomo zmanjšali otrokov občutek uspeha in samospoštovanja. S tem, ko naredimo nekaj namesto njega, tudi negujemo odvisnost od odraslih. Naš cilj pa je, vzgojiti samostojno osebo.

Spodbujajmo sposobnost razmišljanja, reševanja težav in samostojne igre. Namesto, da rečemo, da jim bomo sestavili sestavljanko, predlagajmo, da jo sestavimo skupaj. Naj otrok poišče koščke in poskuša ugotoviti, kaj sodi skupaj. Ponudimo jim ravno pravšnjo mero podpore, pohvale in spodbude. Otrok ne sme ostati na koncu brez občutka uspeha.

Otroci želijo le našo pozornost.

13. Posvečajmo pozornost igri

Tudi kadar se malčki igrajo tiho, jim posvetimo nekaj pozornosti. Pokažimo jim, da cenimo njihovo mirno igro. V nasprotnem primeru se lahko počutijo prezrte. Iz česar se naučijo, da so videni le, če so glasni ali namerno naredijo nekaj, s čimer bi pritegnili pozornost svojih staršev.

Če se dogaja, da zbujajo pozornost z neprimernim vedenjem, smo jih naučili, da se morajo tako vesti, da jih opazimo. Otrok se bo trudil za pozornost staršev, pa naj bo pozitivna (pohvala) ali negativna (karanje in kritika). Zato moramo otrokom podati pozitivno pozornost, za primerno vedenje. Ne dovolimo si, da bi se otroci trudili za negativno pozornost, z neustreznim vedenjem.

Še malo za konec

Seveda v resničnem življenju ni vse idealno. Pridejo trenutki, ko se otrok igra neprimerno ali se vede neustrezno. Cvili, kriči, meče igrače ali je drugače razdiralen. Če lahko takšno vedenje prezremo, se obrnimo stran in se začnimo igrati z drugo igračo. Ko se otrok začne vesti primerno, se lahko obrnemo nazaj. V primeru razdiralnega vedenja, pa je potrebno igro prekiniti in razložiti otroku: “Kadar mečeš avte in razbijaš z njimi, morava igro končati.“

Otrokom je pred začetkom skupne igre potrebno tudi povedati, koliko časa se bomo igrali z njimi. Potrebno jih je seznaniti, da bodo igro nadaljevali sami. Ko poteče čas, jim le rečemo, da je zdaj čas, ko se nehamo igrati z njimi. Poudarimo, da smo uživali ta čas, ko smo se igrali z njimi.

Pomembno je, da cenimo igro in si za igro s svojimi otroki vzamemo čas. Otrok se v tem času nauči ogromno. Od tega kako ravnati s svojimi čustvi, do preizkušanja novih zamisli, sklepanja prijateljstev in mnogo drugih veščin.

Smejmo in zabavajmo se z njimi!

Vir:

Neverjetna leta, dr. Carolyn Webster-Stratton

Ta članek vsebuje affiliate povezave. Če kliknete na kakšno od mojih affiliate povezav in opravite nakup, lahko prejmem provizijo, ki se sklicuje na vas. To vam ne prinaša nobenih dodatnih stroškov. Morda boste deležni celo kakšne ugodnosti.