1. Nekaj uvodnih besed

Želim vam predstaviti mojo zgodbo. Pripoveduje o tem, kako sem naenkrat ostala brez službe po enajstih letih v firmi.

Bila je dolga zima. Sicer ni bila tako mrzla, kot bi morala biti zima. Zato je bilo v ozračju mnogo virusov, bakterij itd. Moja otroka sta bila tedaj stara dve in štiri leta. Oba sta obiskovala vrtec.

Lahko si predstavljate kaj prinesejo vrtec, zima in vse klice. Vseeno vam bom zaupala.

2. Dogodki tisto zimo

Skoraj vsak mesec je eden od otrok ostal doma za nekaj dni. Včasih cel teden, včasih še dlje. Zato ker je bil žrtev viroze, ali druge bolezni. Tako sem bila v oktobru doma en teden. Potem v novembru nekaj dni in prišel je december. Z vsemi dobrimi možmi, so prišli zopet virusi, bakterije (nebodigatreba).

Moj sin je dobil virus. Z njim sem bila doma tri dni in sem tudi sama zbolela. Preležala sem pet dni, kar si kot mama težko privoščim (ponavadi prebolim prehlade na nogah). Zaradi narave svojega dela sem se morala vrniti v službo. Tisti teden sem namreč delala v popoldanskem času. Nihče me ni želel zamenjati. Tako sem bila tam. Nisem bila dovolj zdrava, da bi delala.

Od ponedeljka do srede sem komaj sedela za računalnikom. Moje delo je bilo v pisarni. Torej si lahko predstavljate, da to ni garaško, fizično delo. Vendar so bili ti dnevi tako težki zame, da sem res težko sedela za mizo. Bila sem tam, ker sem morala biti in sem samo čakala, da grem domov. Kašljala sem kot star kadilec. Samo za informacijo: nikoli nisem kadila.

To stanje me je popeljalo nazaj k zdravniku. Diagnoza je bila, atipična pljučnica.

Zdravnica je rekla: “Ostati morate doma. V POSTELJI!” Tako sem morala ostati doma. Venomer sem čutila pritisk iz svoje pisarne. Zaradi svoje odsotnosti sem imela slabo vest. Vendar me je bolezen prisilila, da sem ostala doma tri tedne.

3. Odnosi v pisarni

Po novem letu, sem se vrnila na delo. Za svojo mizo je sedela sodelavka, ki me ni utegnila niti pozdraviti. Ne za to, ker bi imela preveč dela. Zato, kadar sem bila odsotna, vedno nekaj dni ni govorila z mano. Lahko si predstavljate, kako je delati v takšnem okolju. Z nekom, ki sedi v isti sobi. Morda celo poleg tebe in ne spregovori niti besedice. Cel dan, 40 ur ali več na teden. Po približno enem tednu se je počasi pomirila.

In pride dan, konec januarja, ko moja hči bruha cel vikend. K sreči zaradi tega moje delo ni trpelo, dokler nisem še sama staknila trebušnega virusa. Doma sem ostala, v objemu školjke, dva dni.

Tretji dan sem se vrnila v pisarno. Moja “prijazna” sodelavka me je zopet ignorirala. Če se pri svojem vsakodnevnem urniku srečuješ tudi s timskim delom, je razumljivo, da moraš komunicirati tudi s svojimi kolegi. Z njo je bilo nemogoče govoriti. Tako sem vzela vajeti v svoje roke in jo ogovorila.

V tistem trenutku je name zvalila plaz besed. Kako bi lahko, kljub temu, da sem malo bolna, prišla na delo. Lepo sem ji razložila, kljub temu, da mi ne bi bilo potrebno, da sem iz svojega želodca izločala vsebine, za katere si najbrž sama ne želi, da bi jih imela po svoji mizi. Bila je tako negativna in agresivna s svojim besednjakom, da mi je bilo žal, da sem karkoli rekla.

Vendar se nisem pustila in sem jo pobarala, naj si predstavlja, kako bi se ji zdelo, če bi kljub temu prišla in bi cel dan dežurala na stranišču. Vsakih nekaj minut. Potem bi se tega finega virusa nalezla še ona, pa še cela soba. Prosila sem jo, naj se pomiri.

Potegnila se je nazaj, ker ni pričakovala, da bom karkoli še rekla. Od tega dne sva si izmenjali le nekaj besed, ki so bile nujne za delo.

4. Mobing

Nekaj dni kasneje, sem bila povabljena v pisarno svoje nadrejene. Predlagala mi je, naj si najdem nekoga, da bo skrbel za moje otroke, ko bodo ti bolni. “Sicer bodo posledice, če boste odsotni”, je dejala. Lahko verjamete, da sem bila šokirana. Nikoli ni bil moj namen, da bi bila odsotna. Odsotnost se je pretirano kazala tudi na mojem računu. Vendar, kadar je otrok bolan, najbolj rabi svojo mamico. Vedno kličejo po mami. Kdo me lahko torej zamenja? Ko so moji otroci bolni, se vedno želijo crkljati le pri meni.

Težko bi tudi pričakovala kakršnokoli pomoč od ostalih. Saj je moja mama predaleč, moja tašča je še vedno v službi. Mož ima tudi službo, v kateri ima svoje zadolžitve. Takrat se nisem mogla zanesti prav na nikogar.

5. Zadnje poglavje v službi

Ne vem po kakšnem naključju, vendar le nekaj dni za tem, ko sem govorila s šefico, je hči zopet zbolela. Naredila sem vse, da ne bi bila preveč odsotna.

Vsak dan sem bila v pisarni vsaj nekaj ur. Skombinirala sem vsak dan posebej z možem in s taščo, da sta poskrbela za bolno hči. Vendar moje šefice to ni zadovoljilo. Nekega dne, sem imela vprašanje o novem programu, ki smo ga vpeljevali v posel. Želela sem pojasnilo. Nadrejena me je le povabila, naj se pol ure pred zaključkom delovnega dne oglasim v sejni sobi. Takrat se bomo tam pogovorile še s kadrovnico.

Že veste kam pelje ta pot? Takoj sem začutila kam to pelje. Ja, prav sem imela.

Dali sta mi papir, ki sem ga morala podpisati. “Jutri za vas tu ni več prostora. To je vaš zadnji dan v firmi.”

Počutila sem se, kot da se je ves Svet zrušil name. Navzven sem bila sicer čisto mirna. Znotraj mene, pa so se prepletali silni občutki zmede, razočaranja.

“Kaj sedaj?” Mami z dvema majhnima otrokoma. Kako dobiti službo?

K sreči nisem človek, ki bi obupal.

V naslednjem blogu boste lahko izvedeli, kaj je sledilo.

Mateja