Brezpotja ljubljanskih gozdov

V zadnjih letih (od začetka korone), ko smo bili tolikokrat omejeni na prosto gibanje, kot določen čas tudi le na svojo občino, smo z družino stremeli k temu, da smo še vedno prebili veliko časa na prostem. Saj veste, narava je tista, ki pomirja, krepi naš imunski sistem, naše zdravje in je na splošno super fajn.

Takrat se je bilo od doma najlažje podati kar peš. K sreči imamo pred nosom Rožnik, Mostec in Koseški bajer. Tudi Toško čelo ter Klobuk nista daleč. Tako smo se potikali povsod, kjer je peljala kakšna stezica, včasih pa tudi ne. Včasih smo prišli le na stezico, ki je bila skoraj neopazna. Včasih smo zabredli tudi v razmočen teren.

Kar je bilo najpomembnejše, se otroci nikoli niso pritoževali, da ne bi hodili. Kar je sicer praksa po dolgočasnih, nerazgibanih poteh. Tu so povsod odkrili kaj zanimivega. Opazovali smo lepote gozda, kako živi, kako se spreminja in ponuja zavetje različnim živim bitjem. Opazili smo ne malo luknjic, ki so bile dom kakšni živalci. Nekega dne smo naleteli celo na lisico in lisičji brlog. Kar nekajkrat smo uzrli srnice, ki so nas radovedno opazovale nazaj.

Seveda je bilo zanimivo opazovati tudi rastje, kot tudi spreminjanje narave skozi letne čase. Jeseni smo si nabrali kostanja, pozimi uživali v belini in spokojnosti gozda.

Naša potepanja si lahko ogledate na spodnjih fotografijah.

« of 2 »

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Sign up to our newsletter!

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.