Potep po naravi je v vsakem letnem času čudovita sprostitev in priložnost za prijetno preživljanje prostega časa z družino.

Tokrat nas je pot vodila na Koseški hrib, skriti zaklad med naseljem Koseze in Kuharjevim borštom. Ta lahkoten družinski izlet nas je navdušil s prelepo pokrajino, razgledi na Alpe in slikovitostjo jesenskega gozda. Pot je primerna za družine z otroki, saj nudi razgiban, vendar nezahteven vzpon, ki nas ves čas nagrajuje z zanimivimi postanki in razgledi. Tukaj je naš izlet opisano korak za korakom, da boste tudi vi lahko doživeli čarobnost Koseškega hriba.

Začetek poti: Parkirišče ob reki Pšati

Z avtom smo se pripeljali do izhodiščne točke v kraju Topole, v občini Mengeš. Parkirali smo na parkirišču ob športnem igrišču, ki se nahaja ob reki Pšati. Po uspešnem “izkrcanju”, ko mora vsak še nekaj postoriti (si zavezati vezalke, obleči jakno, ali pa tudi ne, ker ne ve kaj bi, še malce popiti, pojesti prigrizek in še kaj), smo se odpravili preko mostička v pravljični svet gozda. Jesenske barve in preijetno sonce, so nas vabili na enkraten sprehod.

Mimo kapelice sv. Lucije do kratkega vzpona

Ob poti je kapela sv. Lucije, kjer smo zavili levo na gozdno cesto. Cesta je bila obsijana s sončnimi žarki, ki so se prelivali skozi krošnje in nas še bolj navdušili za nadaljevanje poti. Po nekaj korakih smo pri manjšem križu zavili desno na nekoliko strmo pešpot, ki nas je popeljala na manj izrazit greben.

Ob začetku poti so na drevju na vsake toliko pribiti križci, ki smo jim sledili po precej strmi potki, nato se je pot nekoliko zarvnala in nas privedla do prvih trenutkov za počitek in občudovanje razgleda.

Razgled na Topole in gozdna spokojnost

Torej, prišli smo do klopce, od koder se odpira čudovit razgled na naselje Topole. Ta razgledna točka nas je očarala s svojo preprostostjo in spokojnostjo. Za trenutek smo se ustavili, zadihali svež gozdni zrak in uživali v spokojnosti in lepoti narave.

Počasi smo se odpravili naprej po lepo uhojeni stezici, kjer so nas spremljale tudi modro-bele markacije in nas vodile skozi gozd in poskrbele za enostavno sledenje.

Vzpon na Debeli vrh

Pot nas je naprej popeljala po grebenu in na koncu smo prispeli do Debelega vrha, označenega z manjšim lesenim križem. Tu smo se tradicionalno ustavili in si vzeli nekaj časa za počitek, prigrizek in opazovanje narave. Naša steza se je nato nadaljevala rahlo navzdol in po nekaj minutah smo prišli do razpotja, kjer smo srečali še Knafeljčeve markacije. Tu se je začel zadnji del vzpona proti vrhu Koseškega hriba.

Jesensko listje je šelestelo pod našimi nogami, medtem ko so otroci opazovali življenje v gozdu – od ptic do drevesnih gob in drobnih rastlin, ki so se skrile med kamne ob poti.

Koseški hrib – končna točka z razgledom na Alpe

Ko smo prispeli na vrh, smo zagledali mizo, klop in vpisno skrinjico z vpisno knjigo. Vrh Koseškega hriba ponuja razgled na Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in celo del Julijskih Alp. Ta razgled je bil čudovit zaključek našega potepanja in nam je vsem napolnil srce s hvaležnostjo za lepote naše narave.

Ob poti smo opazili tudi postaje “križevega pota slovenstva”, kar je bila zanimiva dodatna izkušnja, še posebej za radovedne otroke.

Mlinčki Suhadole: Skriti biser pod vrhom Koseškega hriba

Tik pod vrhom Koseškega hriba smo tokrat le pogledali na odcep za Mlinčke Suhadole, kamor vodi strmejši spust. Pot ob “križevem potu slovenstva” vodi naravnost do te zanimive znamenitosti, ki je prava paša za oči. Tokrat se nismo odločili za dodatni obisk.

Če se odločite, da jih obiščete, lahko do Mlinčkov dostopate tudi po poti iz Suhadol, kar je še ena lepa možnost za družinski potep v naravi.

Zaključek – domov, prerojeni in polni energije

Ta jesenski potep na Koseški hrib je bil enkratna priložnost za družinski čas v naravi. Svež zrak, spokojnost in lepi razgledi so nas napolnili z energijo in novimi idejami. Ponovno smo potrdili, kako dragoceno je preživljanje časa na prostem, kjer se lahko ponovno povežemo med seboj in z naravo.

Nasvet za pohodnike: S seboj vzemite kakšen prigrizek, saj na poti, niti na cilju ni nobene postojanke s hrano in pijačo. Otroci pa vem, da težko zdržijo brez malice.

In ne pozabite, smeti odnesemo s seboj v dolino in pazimo, da ostane narava čista.